Do Bretanije
Italijo zapuščamo pri Sestrieru. Čaka nas prečkanje celotne Francije v smeri jugovzhod – severozahod. Dolžina celotne trase je dobrih 1000 km. Kot se bo kasneje pokazalo, smo za omenjeno pot potrebovali dva dneva. Precej! Seveda gre večji del na račun vožnje izven avtocest. Večji del osrednje Francije me po reliefu spominja na našo Dolenjsko. Nič spektakularnega. kljub temu je bila vožnja zelo prijetna. K temu je precej prispeval razgiban teren, v jesenske barve odeta narava in predvsem zelo redek promet. Precej sem bil presenečen nad majhno poseljenostjo. Viden je beg mladih v velika urbana središča.
Torej po slabih dveh dneh, pozno popoldne, prispemo v bližino nekdanjega gusarskega mesta Saint-Malo. Kampirali smo ob reki La Rance. Kampiranje na travniku ob neposredni bližini vaške gostilne, je bilo naslednje dni izhodišče za raziskovanje Normandije in Bretanije ter lokalnih gostilniških navad.
Mont Saint-Michel
Kdor še ni slišal za Mont Saint-Michel? Verjetno bi se jih kar nekaj našlo. Bistveno manj pa jih je, ki še niso videli znane podobe, ki jo predstavlja Mont Saint-Michel. Veličastna opatija, ki se dviga iz morja. Ta podoba je resnično veličastna. Tudi sprehod do nje je s svojo dolžino kar veličasten. Seveda imate možnost, da vas do opatije pripelje turistični avtobus. Preden se navdušeni odpravite na pot, vedite da je tukaj gneča. Verjetno ni dneva in ne ure, ko se tukaj ne bi gnetlo ljudi, iz prav vseh kotičkov našega planeta. V takšnih primerih so pri meni prav vedno mešani občutki. OK, fajn je videt in fajn je iti naprej. Saj je lepo, ampak,…
Nekaj zanimivih dejstev o Mont Saint-Michelu:
- Leta 708 se je svetemu Aubertu v sanjah prikazala podoba nadangela Mihela. Ta podoba mu je naročila izgradnjo svetišča na gori Tomb. Sprva je Aubert to vizijo ignoriral, vse dokler mu ni nadangel v nežen opomin vžgal luknjo v glavo in zašepetal »zgradi in prišli bodo«. In prišli so. Romarji iz celotnega krščanskega sveta. Aubertova lobanja je danes razstavljena v baziliki Saint-Gervais d’Avranches z Mihaelovo brazgotino.
- Mont Saint-Michel je primer za strukturno hierarhijo fevdalne družbe. Na vrhu je Bog, nato opatija in samostan, pod njim Velike dvorane, nato skladišča in stanovanja, zunaj obzidja pa stanovanja ribičev in kmetov.
- Mont-Saint Michel je bil drugo najpomembnejše romarsko središče v srednjem veku. Prednjačil je le Santiago de Compostela v Španiji. Romanje do opatije je postalo resničen preizkus spokornosti, žrtvovanja in predanosti Bogu.
- Opatije angleži niso nikoli osvojili. Med stoletno vojno je Kraljevina Anglija večkrat napadla otok, vendar ga zaradi močnih utrdb opatije ni nikoli zavzela. Ob obleganju Monta v letih 1423–24, nato pa še v letih 1433–34, so angleške sile pod poveljstvom Thomasa de Scalesa, odvrgle dva topova, ki še danes stojita v opatiji v spomin na neprebojno trdnjavo, ki jo varuje sam Bog.
- Ko je v Orléans, mesto jugozahodno od Pariza, prispela novica o pogumnem otoškem boju proti Angležem do mladega kmečkega dekleta, se je v stoletni vojni vojna sreča obrnila proti Angliji. To dekle je bila Ivana Orleanska, ki jo je tako navdihnila zgodba o odporu pri Mont St Michelu, da je postala ikona osvobodilnega boja izpod angleške zasedbe.
- Mont St Michel ima dvojnika v Cornwallu v Angliji
- Mont Saint-Michel je služil tudi kot zapor. Njegova priljubljenost in prestiž romarskega središča je med reformacijo drastično upadla vse do zaprtja leta 1791. V tem obdobju so jo spremenili v zapor, v katerem so bili sprva klerikalni nasprotniki republiškega režima.
- Mont Saint-Michel obdaja morje za katerega je značilna smrtonosna plima. Največja razlika med plimo in oseko lahko doseže tudi 14 m.
- Mont Saint-Michel in njegov zaliv sta del Unescove svetovne dediščine.
Skok do Normandije
Od naše “baze” smo imeli le slabih 200 kilometrov do kraja največjega vojaškega izkrcanja v zgodovini. Seveda govorim o Dnevu D oziroma Operaciji Overlord. Rekli smo si, če smo že tukaj, potem pa si gremo pogledat še to znamenitost oziroma kraj tega zgodovinskega dogodka. Seveda kakor hitro vklopiš razum te morajo preplaviti mešani občutki. O razlogih zanje ne bom sedaj diskutiral saj splet ni ravno mesto za takšne debate.
Ameriško vojaško pokopališče
Prelep zgodnje jesenski dan, pogled na čudovito plaži in prelepo morje. Kakor daleč seže oko, narava sije v najlepši možni luči. Le ena drobna stvar moti to idilo. Nepregledna množica belih križev, ki nemo in tiho bdijo nad prelepim parkom. Kaj je z nami narobe, da ob tako lepem svetu kot nas obdaja, počnemo tako grozne stvari?
Celotno Ameriško pokopališče je en ogromen park, ki je brezhibno urejen. Vzdolž obale oziroma v neposredni bližini je kar nekaj vojaških muzejev in drugih obeležij, ki so na takšen ali drugače način povezani z dogajanjem ob Dnevu D. V kolikor ste nekje v bližini, vsekakor priporočam ogled. Ob neki daljši vožnji pa bi že razmislil o smiselnosti obiska. Seveda je to zgolj moje osebno mnenje.
Ali nam je bila Bretanija všeč?
Bretanija je seveda prepoznavna tudi po svoji specifični gradnji, in sicer so to tipične kamnite hiše s prečudovitimi dvorišči. Nas je prav ves čas spominjala na Veliko Britanijo, predvsem na njen severni del. Na cestah red, vozniki neverjetno uvidevni. Hiše, pokrajina, vreme in tudi prijaznost domačinov je neverjetna. Kot tujec se počutiš popolnoma dobrodošel. Nič čudnega, da se je Bretanije oprijel vzdevek Mala Britanija.
Druženje v vaški gostilni, ob našem kampu, je z vsakim večerom dobivalo novo dimenzijo. Seveda smo vsi vedeli kako se bo končalo. Seveda v tekmovanju, kdo so boljši pivci. Ali Bretanci ali Štajerci. Odkrito se končnega rezultata ne spomnim prav dobro, ampak sem popolnoma prepričan, da nismo izgubili.
Nekaj dejstev o Bretaniji:
– velikost 27.209 km2 in 3.094.534 prebivalcev (slabe 1,5 Slovenije)
– Bretanija premore kar 2.800 km morske obale
– Bretanci imajo svoj jezik – bretonščino
– V Bretaniji je izredno popularno jadranje
– Velja za regijo v Franciji z najslabšim vremenom
– Bretanija je leta 1532 juradno postala del Francije
– Bretanci obožujejo slane palačinke
– …
Debata z Gwenom, lokalnim matadorjem, je pojasnila marsikatero skrivnost, zakaj je v Bretaniji tako kot je. So zelo prijazni in tolerantni do drugih kultur. Imajo pa poseben preiskus, s katerim določijo ali smeš ostati pri njih ali moraš pakirati kovčke. Po videnem, popolnoma zaupam njegovim besedam.
V kolikor boste obiskali Bretanijo, si vsekakor vzemite čas za ogled vsaj enega izmed njihovih znamenitih svetilnikov in kakšnega gradu, ki jih tukaj resnično ne manjka. Mi smo en cel dan namenili obisku prelepe trdnjave Fort La Latte in svetilnika na rtu Cap Frehel. Ogled in sprehod po klifih je bil pravo nasprotje predhodnih dni, ko smo se drenjali na obleganih turističnih znamenitostih. Obala je naravnost spektakularna. Klifi, modro morje, zelena okolica in peščene plaže. Kar hitro najdem vzporednico z divjo Atlansko obalo Irske.
