Óbidos, biser srednjeveške arhitekture
Kot sem omenil v predhodni objavi, smo se namestili v osrednjem delu Portugalske z razlogom. Seveda je eden izmed ralogov Nazare. Drugi razlog je odlično izhodišče za raziskovanje kulturno zgodovinske in verske zapuščine izredne Portugalske. Eden izmed teh biserov je Óbidos.
Óbidos je eno najbolj slikovitih in dobro ohranjenih srednjeveških mesta na Portugalskem. Nahaja se precej blizu glavnega mesta Lizbone. Na vzpetini blizu atlantske obale je imel Óbidos strateški pomen. Naseljen je bil že pred prihodom Rimljanov na Pirenejski polotok. Mesto je zacvetelo, potem ko si ga je za svojega izbrala kraljeva družina. Kralj Dinis ga je v 13. stoletju ponudil svoji ženi, kraljici Isabel. tako je postal del Casa das Rainhas (kraljičinega posestva).
Óbidos, z imenom, ki izhaja iz latinskega oppidum, kar pomeni mesto z obzidjem, se ikonični zidovi njegovega zgodovinskega središča zdijo kot privid zaradi kontrasta, ki ga ustvarja na ozemlju, ki ga obdaja. Čeprav ni edino obzidano mesto v državi, Óbidos še vedno izstopa po svoji velikosti in lepoti. Zaradi svojevrstne strukture in zlahka prepoznavne lepote je Óbidos vključen v sedem čudes Portugalske.
Samo zavedanje, da hodite po ulicah, vzbuja vesele in osupljive občutke. Nemogoče je, da vas ne bi osupnilo vso to cvetje, ki krasoti praktično vsak balkon, vsak vhod. Praktično vsaka hiša ima dekoracijo, ki jo dela nekaj posebnega. Tipične portugalske barve se skozi dovolj velike in hkrati dovolj majhne fasadne okraske kažejo na vsaki hiši in izstopajo v modri, rdeči in seveda najbolj tipični rumeni barvi. Ko tako očarani hodite po kamnitih ulicah polnih arhitekturnega bogastva, ne morete mimo dejstva o neizmerno bogati zgodovini tega prelepega kraja. Lahko razmišljate o zgodovini, ki postavlja svoj odtis, zahvaljujoč sledem gotike, renesanse in baroka v prav vsakem kotičku.
Samostan Batalha in Alcobaça
Mosteiro de Santa Maria de Alcobaça (samostan Alcobaça) je za mnoge glavni razlog za obisk Alcobaçe. UNESCO ga je umestil med svetovno kulturno dediščino.
Leta 1153 ga je ustanovil prvi portugalski kralj, Afonso Henriques. Ustanovil ga je na podlagi zaobljube, ki jo je dal San Bernardu, potem ko je leta 1147 prevzel Santarém od Mavrov. Ko je bil zgrajen, je kralj predal tako samostan kot okoliško posest menihom.
Ustanovitev samostana Alcobaça, ki se nahaja v osrednji Portugalski, je tesno povezana z začetkom portugalske monarhije. Ko je bil Afonso Henriques leta 1139 razglašen za kralja Alfonza I., je svojo politično rekonkvisto utemeljil na križarjih in verskih redovih. Intelektualni in politični vpliv samostana se je razširil po vsem zahodnem delu Iberskega polotoka. Bilo je središče študija in verskih doktrin – v njegovih prostorih je bila najpomembnejša samostanska šola v kraljestvu.
Najvišji simbol tega privilegiranega odnosa s portugalsko monarhijo je mogoče najti v znamenitih grobnicah Inês de Castro in Dom Pedra (Petra I).
Samostan je bil končan leta 1178, vendar se menihi niso vselili vse do leta 1223, ko je samostan postal ena najbogatejših in najmogočnejših opatij na Portugalskem. Ustno izročilo pravi, da je takrat v samostanu živelo 999 menihov in da so se maše obhajale nenehno brez premora.
Nekateri menihi so se v 13. stoletju preusmerili iz kmetijstva na šolstvo. Veliko premoženje je menihom omogočalo nenehno večanje in posodabljanje samostana glede na tendence časa. V 17. stoletju se je med menihi pričela razvijati ljubezen do ustvarjanja s keramiko, lesom ter ljubezen do kiparstva.
Samostan Batalha
Dominikanski samostan Batalha v središču Portugalske, ki je bil zgrajen v izpolnitev zaobljube kralja Joãoja v spomin na zmago nad Kastiljci pri Aljubarroti (15. avgusta 1385), je ena od mojstrovin gotske umetnosti. Večji del monumentalnega kompleksa izvira iz vladavine Joãoa I. (1385-1433), ko so zgradili cerkev (dokončano leta 1416), kraljevi križni hodnik, kapitelj in pogrebno kapelo ustanovitelja.
Zasnova je bila pripisana angleškemu arhitektu mojstru Huguetu. Tloris kapele je sestavljen iz osmerokotnega prostora, vstavljenega v kvadrat, ki tvori dva ločena volumna, ki se najbolj harmonično povezujeta. Strop sestavlja osemkraka zvezdasta lanterna. Najbolj dramatična značilnost je v središču kapele: ogromna srednjeveška grobnica Dom João I. in njegove žene, kraljice Philippe Lancastrske. Zalivi v stenah kapele vsebujejo grobnice njihovih sinov, med njimi princa Henrika Pomorščaka.
Glavni vhod v cerkev je skozi verando na zahodni fasadi. Na obeh straneh tega portala so skulpture dvanajstih apostolov, ki stojijo na konzolah. V središču je visok reliefni kip Kristusa v veličastju, obkrožen z evangelisti, uokvirjen s šestimi strehami, okrašenimi s skulpturami svetopisemskih kraljev in kraljic, prerokov in angelov, ki držijo glasbila iz srednjega veka. To veliko bogastvo kipov dopolnjuje kronanje Device Marije.
Samostan Batalha je bil kot spomenik s simbolično vrednostjo že od ustanovitve več kot dve stoletji velika delavnica portugalske monarhije. Ni presenetljivo, da so bile tam določene najznačilnejše poteze nacionalne umetnosti, tako v obdobju gotike kot v obdobju renesanse. Batalha je konservatorij več privilegiranih izrazov portugalske umetnosti: treznega arhitekturnega sloga s konca 14. stoletja z osupljivo ladjo opatije, od katere je dvonadstropna vzpetina s širokimi arkadami in visokimi okni najbolj impresivna ; razkošna estetika capelas imperfeitas; razkošne arkade, izvezene v čipki iz kamna: manuelinski barok je še bolj opazen v odprtem dekorju arkad kraljevega križnega hodnika kot na ogromnem portalu, ki ga pripisujejo Mateju Fernandesu Starejšemu; in končno, hibridni slog João de Castilha, arhitekta lože, zgrajene pod João III (1521-1557).
Fatima
Tokratno potovanje bi zlahka poimenovali Potovanje po poteh duhovne preteklosti in prihodnosti. Doživeli smo Carnac, doživeli smo Mont-Saint-Michel, bili smo priča Lurdu in po sledeh Camina do katedrale Santiaga de Compostele. Z vsakim kilometrom in dnevom smo se pripravljali na katarzo, ki je sledila. Že mnogo krat sem omenil, da te prava potovanja naučijo ponižnosti in skromnosti. V kolikor te ne, potem nisi popotnik ampak turist. Verjemite, razlika je ogromna. Kaj mi je pomenil obisk Fatime? Želja, ki je izvirala iz neke neracionalne potrebe. Potrebe biti tukaj.
Kaj mi danes pomeni Fatima? Še težje opisljivo izkušnjo, ki je v meni “neverniku” prebudila žejo. Žejo, ki meji na že težko pomirljivo potrebo po iskanju ali še bolje potrebo po prepustitvi. Po opustitivi racija v sebi in prepustitvi neopisljivemu.
Hitro sem izbrisal nekaj vrstic. Mogoče le ni vse za na splet. Čeprav ravno ne skrivam v mnogih pogledih nekonvecionalna razmišljanja pa vendar le je mogoče nekje meja. Mogoče,… Skratka Fatima se je zgodila. Saj ne da ni bila v grobem planu. Seveda je bila. V mislih je bila že nič koliko krat. Ampak, stvari se zgodijo, ko si zrel zanje.
Prvo navdušenje je povzročilo spoznanje, da je Aisha smela z nama na osrednji prostor. Ozirajoč za varnostniki smo na ogromen trg stopili previdno. Kar nekaj časa se nisem mogel znebiti neprijetnega občutka, da bo ravno sedaj pristopil eden izmed varnostnikov ter nas pospremil ven. Ampak ne. Prav nihče nas ni pospremil ven in prav nihče nas ni očitajoče gledal.
Fatima je name pustile neizmeren pečat. Danes kakor hitro slišim ali me samo spreleti misel Fatima, se mi pred očmi pojavi podoba starejše gospe. Gospe, ki ji je teža življenja že zdavnaj skrivila hrbet. Gopse z rdečim klobukom, roza jopico, ponošenimi čevlji in palico v oporo. Gospe, ki si je še enkrat zažele stopiti na kraj čudeža. Čudeža, ki ga še tako potrebujemo vsi. Čudeža, ki se imenuje brezpogojna ljubezen. Ali smo je resnično še sposobni? Globoko sem hvaležen za to podobo. Globoko sem hvaležen, za to izkušnjo. Globoko hvaležen sem, da so me vsi ti kilometri in dnevi na poti naučili videti in prepoznati podobe, ki nam prinašajo sporočila. Seveda, se bo hitro našla množica, ki bo panično kričala, vidiš to kar želiš videt. Vse je samo v tvoji glavi! Kaj menite, ali je zaljubljenemu najstniku pomembno kaj si vi mislite o njegovi ljubezni? Kako vam naj on pojasni svojo ljubezen, da bo vam všeč? Preprosto je, nehaš pojasnevati in preprosto živiš svojo prekrasno življenje naprej.
