Fes

Fes je bil več kot 1000 let srce Maroka. To vlogo je odigral kot kraljevsko mesto, središče izobraževalne in duhovne elite. Fes je eno izmed štirih kraljevih mest. Bil je prestolnica Maroka vse do leta 1912. Mesto ima celo dve stari medini. Za večjo velja, da je med največjimi urbanimi peš conami na svetu. Eden izmed podatkov, ki vsekakor zaznamuje Fes je, da je najstarejša, stalno delujoča univerza na svetu bila ustanovljena leta 859 v Fesu.

V Fes smo prispeli iz nacionalnega parka Tazekka. Zelenje in mir smo zamenjali za kaos enega izmed urbanih biserov arabskega sveta. Poiskali smo kamp na obrobju mesta. V želji po čimprejšnjem odhodu v starodavno medino, je naš mali kamp zrastel zelo hitro. Na sveže zaliti travi je vilo v slabi uri vse pripravljeno za spanje. Sedaj pa lahko grem. Zorica se je žrtvovala, da bo popoldan preživela z Aisho v kampu. Obisk medine v vsej tej gneči bi bil absolutno preveč stresen tudi za drugače zelo potrpežljivo psičko.

Po ozkih ulicah medine

Že pred odhodom na pot smo si zadali glavne cilje oziroma prioritete tega potovanja. Na račun teh ciljev smo se zavedali, da bodo trpeli ogledi tudi takšnih znamenitosti kot je Fes, Marakeš in ostala urbana središča. Kljub temu sem s pridom izkoristil priložnost in dobro voljo Zorice in vsaj za nekaj ur “povohal” legendo arabskega sveta.

Prvič na potovanju sem nekaj ur “svoboden”. Samo fotoaparat in množica pred menoj. Do medine sva se s sopotnico z javnim prevozom prebijala vsaj kakšnih 40 minut, saj na koncu koncev le gre za milijonsko mesto. Tokrat sem se pustil vodit. Glede na hitro prihajajočo noč je bil tempo precej pasji. Zraven tega pa se moramo zavedati, da je samo v medini več kot 9500 ozkih ulic. Orientacija je praktično nemogoča, saj so ulice tako ozke, da v mnogih primerih sploh ne vidiš neba.

Za razliko od dosedaj videnega v Maroku, srečamo tukaj kar precej tujcev. S tujci, ki so praviloma turisti in s tem dobri potrošniki, pa seveda pridejo prekaljeni trgovci. Posel poskusijo narediti s pravzaprav vsem, kar tujec potrebuje. Pa čeprav je to le hoja po ulici.

Kar hitro tako dobiva pomoč za vodenje, ki nama pokaže skrite kotičke medine in odpre vrata, ki bi drugače absolutno ostala zaprta. Čeprav je na koncu te “pomoči” sledilo trdovratno pogajanje o vrednosti in ceni te pomoči, je vsekakor bila vredna vsakega dirhama. V vsega kakšnih 3-4 urah nama je uspelo videti precej oziroma vsaj začutiti del utripa starega mesta, ki bije še kako močno.