Mimo Bordoja do Lurda
Normandija je za nami. Še nekaj trenutkov in bomo zapustili še Bretanijo. Namenjeni smo v Lurd. Lurd je že dlje časa moja skrita želja. Težko pojasnim zakaj, ampak vsi kraji, ki so povezani z religijami in verovanji me izredno privlačijo. Tako je tudi z Lurdom. Verjetno bolj ali manj vsi vemo kaj pomeni Lurd za krščansko cerkev oziroma za kristjane. Lurd je postal eno izmed največjih romarskih središč na svetu.
Zgodba o Lurdu se je pričela februarja 1858 leta, ko se je mladi Bernardki v skalni voltlini prikazala “čudovita mlada gospa”. Ta mlada gospa je Bernardko nagovorila še 17 krat. Nekega dne se ji je razkrila in ji rekla: “Jaz sem Brezmadežno Spočetje”. Tako se je rodila legenda o Lurdu, ki še kako močno živi danes. Bernardka je svoje življenje posvetila bolnim. Za svetnico je bila razglašena leta 1925. Je zavetnica bolnih in Lurda.
Vožnja v zaledju Bordoja je za vsakega pravega Štajerca, kot potovanje v obljubljeno deželo. Prelepa valovita pokrajina in še lepši vinogradi . Od tod prihaja eno najbolj znanih vin na svetu. Bordoško vino, slavni Bordojčan. Vse se je začelo z Rimljani, ki so v 1. stoletju gojili grozdje Biturica. Vse od tedaj se je razvijalo in pridobivalo na veljavi.
Danes je Bordojčan v 90% rdeča mešanica cabernet sauvignona ali merlota. Ostalih 10% je bel Bordeaux iz Sémillona in Sauvignona Blanc, ali pa celo rozeji in penine.
V zadnjih 100-200 kilometrih smo doživeli neverjetno preobrazbo pokrajine. Iz tipično atlantske se je pričela spreminjati v mediteransko. Barva zemlje, vegetacija, arhitektura. Prav vse je pričelo pridobivati podobo tipične južne pokrajine, pokrajine ki meji na nam bližnji Mediteran. Čeprav je zračne linije do Mediterana še vedno kakšnih 250 kilometrov, se kot kaže vpliv preko nižin širi na severozahod.
Lurd (Lourdes)
Zadnji kilometri minevajo neverjetno počasi. Vznemirjenje in napetost v meni raste. Le tu in tam mi misli pobegnejo k vprašanju, kje bomo danes spali ali kaj bomo danes jedli? Čeprav se zbirajo zelo težki oblaki bi mi morala biti vprašanja glede prenočevanja na prvem mestu, vendar tokrat temu ni tako. Prvi cilj je videti to romarsko središče.
Ko prispemo v Lurd, se nam le ta pokaže vse prej kot kakšen spokojen kraj. Mesto velikosti Ptuja daje vtis vse prej kot pobožnega mesta. En milijon raznih trgovin s kičem, restavracij, gostilen,… kaotičnost na mestnih ulicah. Sploh si ne morem predstavljat kako bi to izgledalo, v kolikor ne bi bili tukaj v času Covid-a. Nejevolja se samo še stopnjuje. Nikakor in nikakor ne najdemo poti do Bazilike. Bližal se je večer in nevihta je bila le še vprašanje minut. Navigacija pa nas vztrajno vodi na napačno mesto. Ne preostane nam drugega, kot da se prepustimo intuiciji. Intuicija ali mogoče božja roka nas končno pripelje pred sama vrata bazilike. Končno, hvala Bogu v meni odzvanja.
Za pse je vstop prepovedan. Seveda Aishe za nobeno ceno ne bom puščal v avtu. Gre za princip, ki se ga 100% držimo. V dobrem in slabem. Lahko bi mi ponujali zastonj najboljši zrezek v kolikor moj pes ne sme z menoj, bom raje jedel suhi kruh na dežju pred gostilno. Kot sem rekel v dobrem in slabem.
Naredili smo kompromis. Bo ogled pač kratek in na izmene. Nič hudega, se bomo pač prilagodili kot že toliko krat. Sprva počakava midva z Aisho pred vhodom in z višine občudujeva ogromno dvorišče Bazilike in gre Zorica na ogled. Nato se vloge obrnejo. Le Aisha nemo in mirno čaka pred baziliko. V Fatimi na Portugalskem bo vse drugače. Vendar tega danes še ne vem.
Doživetje Bazilike je bilo zame izredno. Občutje globoke hvaležnosti in ponižnosti je prevzemalo moj um. Občutje poenotenega, biti del nečesa večjega kot jaz sam. Občutenje miru ob zavedanju. So stvari, ki jih zelo težko pojasnim. Na naših potovanjih smo obiskali že nič koliko svetih krajev. Svetih krajev v krščanskem svetu, v muslimanskem svetu, svetih krajev staroselskih ljudstev … Svetih krajev, ki so izbrisani iz sodobnih učbenikov in o katerih se ne poučuje. Povem vam samo eno, svet je mnogo skrivnostnejši kot nam ga predstavljajo. Niti približno se ne da vsega pojasniti z našo znanostjo in našim razumskim pristopom. Seveda je to zgolj moje mnenje.
Preko Pirenejev do Španije
Pod močnim vtisom obiska Bazilike obrnemo proti zahodu. Naravnost preko Pirenejev v nam tako ljubo Španijo. Španijo preprosto obožujemo. Obožujemo jo zaradi njene preprostosti in hkrati različnosti. Radi jo imamo zaradi fantastične hrane in še boljših vin. Radi jo imamo zaradi prelepe ter izredno raznolike pokrajine. Radi jo imamo zaradi kilometre in kilometre vožnje po osupljivih cestah daleč od turističnih in preobljudenih središč. Cilj tokratnega obiska Španije je njena najskrajnejša provinca in sicer Galicija. Galicija je od nas oddaljena kakšnih 2.500 km kar je za evropske razmere kar precej. Vendar do tja nas čaka še kar nekaj postankov in prvi je pod “zloglasno” goro Monte Perdido.
