Od Pirenejev proti Galiciji
Nič ne bo iz planiranega trekinga pod vznožje Monte Perdido. Pod to goro me vleče iz večih vzrokov. Seveda je tukaj treking s fantastičnimi pogledin in razgledi. In je tukaj, pravzaprav naj bi bilo tukaj, nekaj onstran sprejemljivega povprečnemu umu. Vendar kot sem omenil že na začetku, zaradi slabega vremena je tokrat odpadlo. Deležni smo bili prelepega popoldneva in prelepe noči, vendar že zjutraj nas je pričakalo slabo vreme, ki naj bi vztrajalo še kar nekaj dni.
Ko se prepustiš in slediš intuiciji, avantur in dogodivščin ter spoznavanju novega nikoli ne zmanjka. Tako smo se tudi mi odločili, da po neznanih poteh uberemo diagonalo, skozi zelo redko naseljen del Španije. Vse kar imamo je cca 400 kilometrov odaljen cilj v Baskiji. Salto del Nervion. In nato dalje po kanjonu reke Ebro proti picos de Europa in nato počasi proti Santiago de Composteli. V kolikor še niste okusili kaj pomeni potovati v lastnem avtomobilu z vsem kar potrebujete, potem ne veste kaj je svoboda. Kakšna turistična agencija, kakšni natrpani urniki po željah nekoga drugega, kakšni hoteli in hrana v hotelskih restavracijah. Svoboda je ko stojiš na križišču in se odločiš zadnji trenutek. Svoboda je, ko se ustaviš nekje ob cesti s fantastičnim razgledom in že imaš malico iz svoje torbe. Svoboda je, ko si poiščeš spanje, kjer tebi paše in kdaj ti paše. In svoboda je, ko piješ vino z domačini v najbolj zanikrni krčmi.
Noč nas je dobil v neposredni bližini mesta Vitoria-Gasteiz. V prejšnjem odstavku sem govoril o svobodi na potovanju. vendar nisem dodal, da k temu spada tudi šotorenje v nevihtnem, mokrem, usranem in nasploh zanikrnem vremenu. ja tudi to spada zraven. Seveda najraje kaže,o romantične podobe kampiranja po možnosti s sončnim zahodom v ozadju. Vendar mnogoktar je vse prej kot to. Ja, vendar je to del svobode. Priznam, da včasih ob takšnih trenutkih tudi sam pomislim na kakšen prijeten hotel s toplo vodo in TV-jem ob mehki postelji. Ampak žal!
Ja, ta noč ki smo jo sedaj preživljali je bila ena izmed resnično usranih. V takih trenutkih pomaga kvaliteten šotor, obilna večerja in za povrh še dobra kapljica. Ob vsem tem kar hitro pozabiš na dež in neurje tam zunaj. Edino česar si iskreno želiš je, da bi bil naslednji dan lepši. Da vsaj ne bi bilo dežja, če že sonca ni. Samo da ne bi bil tako usran, kot je ta večer.
Prebudimo se v lepo sončno jutro. Kaj si lahko želiš več. Kako na takšnih potovanjih postanemo skromni. Iste nogavice imaš na nogah 2-3 dni, majico 3-4 dni ali več, gate ??? in hlače celo 2-3 tedne. Kako hitro ti pot pokaže kako malo resnično potrebujemo. Celo na hrano pozabiš. Včasih je prvi pravi obrok šele zvečer. Zakaj, ker si okupiran z življenjem okoli sebe in ne s svojo garderobno omaro in hladilnikom.
Tako je bilo tudi to jutro. Kdo se bo ukvarjal z nepomembnimi rečmi, samo da imamo lepo vreme in poln rezervoar goriva. Ja, svoboda je v odrekanju in zmanjševanju navlake okoli sebe.
Salto del Nervion
Salto del Nervion naj bi bil najvišji slap na Pirenejskem polotoku. Z višino med 222 – 270 m mora biti resnično impozanten. Zakaj mora biti. Ker v času našega obiska ni bilo o njem ne duha in ne sluha. Rečno korito suho kot poper, kar pa ne zmanjša lepote pogleda v globel in naprej po dolini z razgledne točke. Iz tega razloga priložena fotografija ni moja ampak “sposojena” z interneta, da vam prikažem lepoto tega kraja. Za ogled si rezervirajte kar nekaj časa, saj je dostop možen le peš. Pot je dolga 10 kilometrov po dokaj slabem terenu. Sicer ravnem ampak ni ravno za nedeljske čevlje.
Kanjon reke Ebro
Izvir reke Ebro je v gorovju Kantabrije, pokrajine na skrajnem severu Španije. Ribiči izgovarjajo Ebro z največjim spoštovanjem. V reki Ebro so doma ogromni somi. Kdor ne pozna, so to ribe roparice. V zadnjem obdobju so se celo tako prilagodili, da že lovijo ptiče in druge manjše živali, ki se hranijo v plitvinah ob obrežju.
Tako ogromnih somov seveda ni tukaj ob njenem izviru, ampak precej dlje na jugu, preden se izlije v Sredozemlje. Ebro je dolg slabih 1000 kilometrov in na svoji poti sledi smeri Pirenejev.
Kanjon reke Ebro je vsekakor eden izmed vrhuncev našega potovanja. Divjina, ki ga obdaja je naravnost osupljiva. Že pred leti smo se potikali v okolici. Tedaj nas je popolnoma navdušil nacionalni park Picos de Europa, ki leži dobri 100 – 150 kilometrov zahodneje.
Kot sem omenil, je bil kanjon reke Ebro eden izmed vrhuncev našega potovanja. Ne toliko zaradi geografskih, lepotnih ali nekih drugih superlativov. Ampak predvsem zaradi tega, ker se je zgodil ravno pravi trenutek. Tako zelo smo potrebovali nekaj prvinskega. Nekaj, kjer bi pogasili svojo žejo. Žejo po čisti, neokrnjeni, neizumetničeni energiji, ki jo lahko da le enaka narava. Ja, ko enkrat izkusiš in z mnogimi izkušnami tudi spoznaš je vse drugače. Je hologram resničnosti in je resničnost sama.
Vožnjo nadaljujemo po zelo ozki in vijugavi cesti, ki zvesto sledi kanjonu. Četudi bi bilo poti za teden dni vožnje, se je ne bi mogel naveličati. Resnično je drug svet.
Ko je dan usran je resnično usran. Ko je dan odličen, lahko postane le še fantastičen. Tako se je stopnjeval tudi ta. Pot ob kanjonu se nadaljuje. Ob nekem trenutku se pokaže idilična podoba. V ozadju v peščene barve obarvan klif. Pod njegovim vznožjem idilična vasica. Pod vasico pas zelenega in nato smaragdno zelena reka. Skoraj prelepo, da bi bilo resnično. Pa vendar je. Uzrem skrit biser po imenu Orbaneja del Castilo.
Podobe, ki so se odvijale pred mojimi očmi so bile zame, na meji verjetnega. Kako je lahko takšen biser takšna lepota, tako skrita pred “vsevednim” googlom. Resda je bilo nekaj obiskovalcev, ampak le za vzorec. Kako sem hvaležen za takšna spoznanja in trenutke. Ko smo že skoraj prepričani, da lahko vse najdemo na spletu in da je vse znano, hitro uvidimo, kako zmotno je takšno prepričanje. Sam menim, da je z modernim načinom življenja vse več divjega in neodkritega oziroma pravilneje bi bilo, vse več je krajev, ki jih je potrebno na novo odkrit.
