Cagliari, Bosa, Orgosolo, Iglesias, San Gavino Monreale
Kljub temu, da je Sardinija precej velik otok, na njem živi le približno 1,6 milijona ljudi, in še to večina okoli glavnih središč, ki ju predstavljata Cagliari in Sassari. Ostalo prebivalstvo je razpršeno v manjših mestih in vaseh. Za ohranitev tradicije in kulture vlagajo nemalo energije, kar pa se seveda na veselje obiskovalcev in prebivalcev tudi na daleč opazi.
Sardinija, znamenita poletna destinacija je zaradi neverjetnih plaž in čistega morja, vredna obiska skozi vse leto. Ne glede na čas obiska pa si morate absolutno vzeti čas in na svoj program dodati obisk vsaj nekaj najlepših krajev Sardinije.
Torej, ko boste prispeli na čudovito Sardinijo, se ne omejujte le na plaže. Sardinija ponuja bistveno več. Ne zamudite priložnosti.
Bosa
Bosa se nahaja na severovzhodu Sardinije. Je majhno mesto starodavnega izvora. Leži ob reki Temo, ki je edina plovna reka na Sardiniji. Za mesto so značilne barvite, v pastelne barve odete fasade hiše, kovani balkoni, ozke ulice, vse kar dela starodavno mesto še bolj privlačno. Najlepši pogledi na mesto se kažejo ob sprehodu po obrežju po levem bregu reke temo. S primerne razdalje pogled zajame počasi tekočo reko, prelep ločni most in v prvem planu se pojavijo pročelja srednjeveških hiš v lepih pastelnih barvah. Nad starodavnim šopkom srednjeveških ulic stoji kot varuh mogočna utrdba.
Bosa je fantastičen kraj za preživetje popoldneva. Sprehod ob mirnem nabrežju reke Teme in pohajkovanje po ozkih ulicah, ki na tem mestu poslušajo odmev korakov že praktično 3.000 let je vsekakor izredna popestitev bivanja na Sardiniji.
Seznam mest, ki jih absolutno priporočamo za ogled:
– Bosa
– Cala Gonone
– Orgosolo
– Sant’Antioco
– Cagliari
– San Gavino Monreale
– Iglesias
Ja, prostor ki je naseljen že od 9 st. pr. n. št. Vsekakor zelo priporočamo. Hkrati pa je Bosa izhodišče za prelepo panoramsko obmorsko vožnjo proti Algheru, še enemu mestu z izredno zgodovino, kjer boste še danes videli in slišali vpliv starega Aragonskega kraljestva.
Cala Gonone
O Cala Gonone sem kar nekaj napisal že v enem izmed predhodnih objav, vendar si vsekakor zasluži, da temu prelepemu kraju namenim še nekaj vrstic. Cala Gonone leži na vzhodni obali Sardiniji, nekako skoraj popolnoma na sredini vzhodne obale. Nahaja se v zalivu Orsei in je izhodišče za raziskovanje absolutno veličastnega Nacionalnega parka Orsei. V nacionalnem parku so naravno osupljive tako naravne znamenitosti kot so jama Blue Marino, plaža Cala Luna, Cala Fuili, Nuragi Mannu in še mnoge druge. V zaledju imate najvišje vrhove Sardinije kot je gora Supramonte (ni najvišji vrh) in vsekakor fantastičen kanjon Gorropu.
V kolikor se vrnem naselju Cala Gonone, je kraj kjer lahko dneve in dneve uživate brez da se premaknete iz njega. Plaža v samem centru mesta in plaže v neposredni bližini, vam nudijo vse kar potrebujete za miren oddih. V lokalih in restavracijah z odlično ponudbo, pa bodo poskrbeli za dodatno razvajanje, ki si ga lahko brez težav privoščite. Cala Gonone je kraj, kjer je na dokaj majhnem prostoru vse, kar potrebujete za miren družinski ali samo miren dopust. Prav vsak večer boste ob sprehodu po mestnih ulicah ali obali cenili njegovo odmaknjenost.
Prav nedostopnost Cale Gonone je velik del njene privlačnosti. Še ne tako dolgo nazaj, ste do tega naselja lahko prišli, le po morju. Danes je skozi goro, ki ga ločuje od preostalih krajev, urejen cestni predor. Kakor hitro pridemo skozi predor se pred nami pojavi spektakularen pogled na spektakularno obalo. In Cala Gonone leži tam daleč pod nami, v središču te epske vedute.
Tukaj ni cest, kjer bi se morali izogibati prometu. Ni cest, kjer vam bi hrup prometa kazil spokojnost večernih prizorov. V Cala Gonone vodi le ena cesta, ki se tukaj hkrati tudi konča. Le strm vzpon po isti poti nazaj vas vodi iz mesta. Po nekaj dneh boste oboževali to dejstvo. Večerni sprehod, ki nikakor ne more miniti brez pogledov na prelep zaliv, na prelepo spokojno in brezmadežno čisto mestno plažo in seveda na divje hribovje in gorovje nacionalnega parka, ki Cala Gonone obkroža, vas prav noben trenutek ne bo pustil ravnodušne.
V kolikor bi moral izbrati kraj, za teden dni popolnega počitka, potem bi Cala Gonone zelo visoko kotiral na moji listi. Skoraj prav gotovo bi bil moja izbira.
Orgosolo
Orgosolo, zibelka arhaičnih tradicij. To je dežela “Canto a Tenore” večglasnega ljudskega petja, ki je bilo razglašeno za Unescovo svetovno dediščino. Naselbina obstaja že od prazgodovine, o čemer pričaju Domusu de Janas (hiše čarovnic) , grobnice velikanov, nekropola Su Calavriche in nuragiji v okolici kanjona Gorropu.
V dvajsetem stoletju se je razvilo kulturno vrenje. Kot orodje protesta se je pojavil muralizem, ki je še vedno aktiven. Ulice in kamnite hiše so močno popestrili s čudovitimi freskami, kateree so mestece postavile na zemljevid sveta. Številni umetniki so prispevali k ustvarjanju pravega muzeja na prostem: stotine fresk obarvajo ulice in pripovedujejo zgodbe o tradiciji, kulturi in globokem nestrinjanju.
Supramonte di Orgosolo je del čudovite pokrajine. Ena od poti, ki zapušča vas, vodi do vrtače Su Suercone: tukaj je narava ustvarila prepad, globok 200 in širok 400 metrov. Eden od naravnih spomenikov je kanjon Gorroppu, katerega dolg odsek je dostopen: s 450 m visokimi zidovi je eden najglobljih v Evropi. Skozi gozd Montes je pešpot, ki vodi do starodavnih pastirskih koč imenovanih sospinnettos. Tako je Orgosolo z njegovo okolico še bistveno več kot le mesto uličnih umetnikov in revolucionarjev.
Zgodbe ljudi, pripovedovane na stenah starodavnega mesta. V osrčju pokrajine Supramonte, pohodniškega raja, nekaj kilometrov od Nuora. Mesto na območju Barbagia ponuja utrinke starodavne in brezčasne Sardinije, obkroženo z neokrnjeno naravo
Sant’Antioco
Ime otoka in mesta izhaja iz zavetnika Sardinije, afriškega mučenika, izgnanega na otok, ki ga bazilika di Sant’Antioco prvič omenja leta 1089.
Sant’Antioco je hkrati ime otoka in hkrati ime največjega naselja na otoku. Otok je povezan s celino z nasipom, katerega gradnjo so pričeli Kartažani in zaključili Rimljani. Mesto je bilo prvotno znano pod imenom Sulky, ki so ga ustanovili Feničani 770 pr.n.št. Kot eden izmed arheoloških ostankov so katakombe, ki so edinstvene za celotno Sardinijo.
V času antičnega Rima je področje Sant’Antioca bilo povsem primerljivo z veličastnim Karalisom, današnjim Cagliarijem. Področje otoka je bilo naseljeno že v pred nuraškim obdobjem, nekje od 3 tisočletja pr.n.št.
Cagliari
Cagliari, starodavni (latinski) Caralis ali Carales je glavno mesto Sardinije. Leži na severni strani zaliva Cagliari, na južni obali otoka. To področje je bilo že naseljeno v prazgodovini, vendar pravi temelj današnjega mesta lahko pripišemo Feničanom. Glavno kartažansko utrdbo na Sardiniji so zasedli Rimljani v drugi punski vojni (218–201 pr. N. Št.) Caralis je dobil rimske mestne pravice od Julija Cezarja v 1. stoletju pr.n.št. V rimskih časih je Caralis postal najpomembnejše mesto na otoku, predvsem zaradi naravno zaščitenega pristanišča, kjer je bil nastanjen oddelek flote Misenum. V evropskem srednjem veku je bil Cagliari neodvisna državica, kasneje pa je padla pod Pisance in Aragonce, preden je leta 1718 skupaj s preostalo Sardinijo prešla k savojski hiši.
V Cagliari smo prispeli pozno popoldne. Za nami je noro dobra vožnja po SP71 in obiski plaž kot so Spiaggia delle Dune, Spiaggia Su Giudeu, … , in seveda neponovljiva Spiaggia di Tuerredda. Celotna vožnja od Porto di Teulada je upravičeno opevana v bolj ali manj vseh priročnikih o Sardiniji. Skratka za na konec smo si pustili obisk Cagliarija.
Avto smo pustili na parkirišču v samem centru mesta v pristanišču. Od tukaj se vije lep pogled po široki aveniji, ki teče vzdolž obale in ločuje pristanišče od starega mestnega jedra.
Kakor hitro smo prečkali zelo prometno avenijo smo se znašli v ozkih ulicah starodavnega mesta. Na teh ulicah smo počasi izgubljali tla pod nogami. Množica izredno simpatičnih restavracij in majhnih lokalov nas je vabil in vabila. Le s težavo smo premogli toliko volje, da smo se povzpeli do cerkve Saint Lucifer. Še preden smo vstopili smo na hitro ugotovili, da ta trenutek potrebujemo nekaj drugega. Nekaj bolj posvetnega. Edini smo si v iskanju posvetnega zadovoljstva na ozkih ulicah, kjer izbira premaga še tako bujno domišljijo. Cagliari je vsekakor raj za ljubitelje večernega in nočnega življenja, za ljudi ki se želijo predajati, za ljudi ki želijo občutiti okus novega, drugačnega.
Iglesias
Mesto je bilo središče rudarske dejavnosti na Sardiniji. Vendar, da ne bo pomote. To, da je bilo središče rudarske dejavnosti ne pomeni temnega, zakotnega, umazanega mesta. Ravno nasprotno. Iglesias je bilo kraljevo mesto. Ime izhaja iz španske besede Iglesienteja oziroma španske besede Iglesias, ki pomeni cerkev. Mesto je blestelo v času aragonsko – katalonske prevlade. V tem času tudi dobi barve in oblike španskih mest.
Rudniki so že več kot stoletje, glavni vir dohodka domačinov v Iglesiasu. Danes tvorijo dediščino industrijske arheologije v parku Geominerario di Sardegna, ki ga je priznal UNESCO. Za raziskovanje rudnikov “od znotraj” so organizirani vodeni ogledi v fascinantnem Monteponiju, v Nebidi, med vodnjaki, predori, pomoli in rudarskimi hišami v Masui in Porto Flaviji.
Nekaj povsem nadrealističnega je Porto Flavija, futuristično in revolucionarno delo, ki je omogočalo neposredno vkrcavanje mineralov. Ob čudežih obale Iglesiasa so dolga Porto Paglia, skladi Masua in Pan di Zucchero, 132 metrov visok naravni spomenik, ki ga je izkoval čas, plaža Porto Flavia in Canal Grande di Nebida, dolina, kjer stometrske stene se vrtoglavo spuščajo in varujejo nad odsekom modrega in smaragdno zelenega morja. Strma obala z očarljivimi zalivi je idealna za fotografiranje.
Dobrih pet dni smo bivali v majhni vasici vsega nekaj kilometrov vstran od Iglesiasa.
Celotno področje Iglesiasa je prepredeno z ostanki rudnikov. Rudniška dejavnost je na tem področju prisotna že več kot 2.000 let. Ostankov rudnikov je resnično nepredstavljivo veliko. Po mnogih letih samevanja, so se danes že povsem zlili z okolico. Stavbe, spremljevalni objekti, kupi jalovine, zarjavele železne konstrukcije. Vse izgleda, kot da je naravni del pokrajine.
