Na obali Baltika
Majhen lokal v kampu, nekje v Litvi, nekje na obali Baltskega morja. Zunaj dež, veter, sivina. Znotraj toplina. Ogenj tam nekje v kotu na vse nas deluje čarobno. Majhna skupina ljudi nabrana z vseh vetrov se je nekega temačnega, mrzlega, mokrega večera znašla ob skupnem ognjišču. Vsega skupaj nas je bilo mogoče deset. Čeprav je praktično vsak govoril drug jezik smo bili naenkrat povezani. Mimike, geste, nasmehi in tudi besede so nas povezovale. Vsi skupaj smo si želeli zavetja in občutek, da nismo sami. Pivo v roki in nasmeh lepega dekleta in večer že postaja eden izmed tistih, ki se nam je zarezal v spomin.
Mogoče pa je bila stična točka naše male skupine Aisha, ki je bolj ali manj na sredi lokala spokojna ležala in z globokim dihanjem naznanjala, da je mirna in srečna tudi med vsemi temi “tujci”.
Zamaknjeno zrem skozi okno. Le kakšen meter ali dva od temačnega Baltika. Njegovo temačnost povdarja še temno nebo, ki naju že več dni spremlja. Da je podoba popolna še dežuje in prav mrzel veter piha nekje iz severa. Nič čudnega, da smo se še nekaj minut nazaj greli ob ognju.
Z Aisho se odpravljava spat. Spiva na pogradu v majhnem sodu tik ob morju. Nikakor ne morem umiriti misli. Toliko podob mi beži pred očmi. Ne najdem pravega odgovora, zakaj se mi je kljub groznemu vremenu Litva in Latvija tako prikupila. Nekaj je v teh majhnih deželah. Mogoče imam kakšno nezavedno povezavo z našo majhno Slovenijo. Mogoče v globoki podzavesti tiči razumevanje in naklonjenost do ostalih “majhnih”. Dvomim! Mogoče sta mi ta sivina in rahel dež pomagala najti mir v moji duši. Tako mirnega se počutim. Pogled na dogajanje okoli mene se mi je tako zjasnil. Odmik od pompoznega, odmik od iskanja spektakularnih motivov mi daje mir, ki sem ga tako potreboval.
