Strada delle 52 Gallerie in naprej proti prelazu Stelvio
Leto 2021 si bom predvsem zapomnil po ne ravno prijetnem rekordu. Po številu planiranih potovanj. Na koncu jih je bilo šest. Čas, ki sem ga za načrtovanje porabil, je na koncu krepko presegel sto ur. Povsem verjetno jih je bilo kar kakšnih dvesto. Te poti so zajemale vse od skrajnega vzhoda Rusije z Japonsko, vse do Severna Afrike z Marokom, Alžirijo, pa do Kavkaza z Armenijo in Gruzijo. Razlogi za to neodločenost so nam vsem poznani. Covid!
Bolj ali manj sem vse poletje bil deležen vprašanj: Kam pa greste letos? Seveda nisem znal odgovora. Ves čas sem le trdil, da bomo šli najdlje kar nam bodo naše “Covid prepustnice” dovolile. Na koncu se je to končalo znotraj Evropske unije. Zadnji trenutek nam je odpadel še Maroko, saj so tik pred odhodom zaprli vse kopne prehode med Španijo in Marokom. Takoj na začetku vam razkrijem, kar ponavadi spada na konec opisa neke poti. Kljub vsemu je bilo odlično!
Na pot smo se podali nekje v sredini septembra. Vsi vemo, da je to tako ali tako najlepši čas za brezskrbno in sproščeno potepanje. Časa za potovanje smo imeli več kot dovolj.
Čeprav bo ves krog na koncu pokazal kakšnih 10.000 – 12.000 km, je to še vedno na račun odlične infrastrukture v Evropi znotraj velike komoditete za cca eno mesečno potovanje. Smer in glavne oporne točke so bile določene:
- Prelazi v severni Italiji,
- preko francoskih Alp do Bretanije in Normandije
- Pireneji
- Picos de Europa
- Galicija
- Portugalska
- preko Andaluzije in ob Mediteranu domov
Tokrat resnično nismo bili pod stresom dolge poti. Vse skupaj je bilo skoraj preveč sproščeno. Tako smo vzeli tudi prvi dan. Avto se je šele dodobra segrel in že smo imeli daljši postanek. Že kar nekaj časa sem imel na svojem zemljevidu točko, ki je označevala legenarno gorsko cesto, oziroma bolj pravilno pot. Pot za mule, ki so v času prve svetovne vojne oskrbovale krvavo gorsko bojišče v pogorju Monte Pasubio.
Strada delle 52 Gallerie
Seveda je to Strada delle 52 Gallerie. Neverjeten dosežek inžinircev ter dokaz človeške trme je pot, ki skozi 52 tunelov (galerij) vodi po pobočju. V zavetju gore in tako varna pred sovražnikovim obstreljevanjem je omogočala oskrbo vojaških položajev. Čeprav prežeta s krvjo in trpljenjem, je danes absolutna vredna ogleda. Iz spoštovanja do ljudi, ki so tukaj pustili življenja, kot tudi iz spoštovanja do prelepe narave, ki nas na vsakem koraku obdaja.
Spomin na veliko vojno naj bo opomin. Naj bo nekaj, kar v nas vzbuja vsaj kanček strahu. Nekaj kar v nas vzbuja ponižnost in hvaležnost. Raje se učimo iz zgodovine kot iz lastnih napak.
Prenočevali smo v prelepem kampu v Ossani. Ossana je majhna vas v Trentinu. Leži tik pred prelazom Tonale. Kakor hitro smo se namestili smo sklenili, da bomo vsaj en dan tukaj lenarili. Prelepo je, da bi zbežali naprej. Na koncu ni bil ravno dan je bilo pa popoldne, kar je tudi skoraj tako dobro.
Prelaz Stelvio
Do prelaza Stelvio smo imeli dobrih 90 kilometrov. Teh 90 kilometrov je na koncu zneslo skoraj štiri ure vožnje. Seveda nismo bili s kolesi! Pot ki smo jo ubrali do Stelvia je bila po mojem mnenju še bistveno spektakularnejša kot sam svetovno znani prelaz Stelvio. Ta pot je vodila preko fantastičnega prelaza Gavia. S strani Ponte di Legna je naravnost osupljiva. Vsekakor ni za voznike, ki jim vzratna vožnja ne diši in še manj za voznike, ki jih je strah vožnje ob robu in na robu. Prelaz Gavia je tudi bistveno manj oblegan kot Stelvio in tudi iz tega razloga meni bolj simpatičen.
Nekaj najlepšega je, ko tako začneš potovanje. S prelepim vremenom, s prelepim kampiranjem s prelepimi novimi vožnjami. Italija nas navdušuje od severa do juga in od vzhoda do zahoda. To je resnično čudežna dežela s čudežnimi ljudmi. njihova ljubezen do naših kosmatincev je pa tako ali tako legendarna. Ko za trenutek utihneš in zgolj poslušaš njihovo poetično govorico, postane življenje pa še toliko lepše. Kar z malo nostalgije se odpravimo proti severo zahodu. Želja po novih spoznanjih presega ljubezen do “Bel paese”.
