Ural 2016 – V.del – Rusija – do obal Belega morja

September 4, 2016
Posted in Potovanja
September 4, 2016 Andrej Pulko

Nepregledne gozdove Finske so zamenjali nepregledni gozdovi Rusije

Mejo z Rusko federacijo smo prečkali pri Kuusamo, to je nekje ravno na polovici Finske. Na podlagi dosedanjih izkušenj z ruskimi mejnimi organi, smo se meji bližali z rahlim strahospoštovanjem. Saj ne, da bi bili prestrašeni, vendar avtoriteta ruske policije, carine in vojske je nekaj, kar v našem okolju težko razumeš in še težje vidiš.

Na meji smo praktično sami. Na finski strani smo gotovi v vsega 2 minutah. Na ruski strani že znan postopek. Prvo izpolnjevanje imigracijskih kartonov, potem kontrola viz in potnih listov. Še izpolnjevanje obrazcev za začasni uvoz dobrin – avta in že smo skoraj gotovi. Na hitro še pregled avtomobila in že smo asfalt zamenjali z makadamom.

Čeprav smo “nekje bogu za hrbtom” v ogromni Rusiji, na cesti, za katero nismo ravno prepričani kam vodi, je občutek zelo dober. Nekako nam je Rusija in ruski človek zlezel pod kožo. Upam, da se tokrat ne bom rabil posuti s pepelom.

Po preckanju finsko - ruske meje nas je cakalo 150 km makadama po gozdovih, po neoznacenih cestah. To je RUSIJA!
Po preckanju finsko - ruske meje nas je cakalo 150 km makadama po gozdovih, po neoznacenih cestah. To je RUSIJA!

Med Murmanskom in Sankt Peterburgom

Vozimo po A136 do E105, katera pomeni ponovno srečanje z asfaltom. Makadama skozi nepregledne gozdove in jezera republike Karelije je dobrih 160 km. 160 km brez praktično ene resne table kod in kam. Saj ni ravno ne vem koliko križišč, ampak vseeno. V nekem trenutku smo tudi sami primorani poiskati pomoč pri mladem vozniku gozdarskega kamiona. Z rahlim začudenjem si nas je sprva ogledal že v naslednjem trenutku pa nam je na dolgo in široko razložil in svoje trditve tudi z gibi potrdil. Obrnemo v pravo smer in pomirjeni vozimo naprej.

Večer se bliža, mi pa nekje na E105 med Murmanskom in Sankt Peterburgom. Počasi bo potrebno razmišljati o kampu. Ob E105 praktično ni možno kampirati nikjer. Tik ob cesti so gozdovi prepleteni z močvirji. Voda je povsod in z njimi tudi množica komarjev, obadov in vsega kar zraven spada.

Prispemo do odcepa, ki obeta. Kmalu nas vodi cesta ob lepi reki z lepim obrežjem in prisegel bi, da sem videl celo zelo lepa mesta za kampiranje. Glede na stanje v rezervoarju se odločimo še za preventivno oskrbo z gorivom in hkrati pridobivanje informacij od lokalcev. Rezervoar je poln, sedaj pa še informacije o kampiranju. Prelepo dekle za blagajno ne ve niti besede angleško.

Ko poskusiva z mojimi tremi besedami v ruščini in z mimiko ravno tako ne prideva daleč. Vse kar sem dobil je bil prelep nasmeh prelepega dekleta. Tudi za to se je splačalo. Na pragu srečam možaka in poskusim še srečo z njim. Po “pogovoru” smo dobili navodilo, da nikakor naj ne kampiramo ob reki, saj tam hodi medved!!!

Kampiranje ob reki odpade, smo soglasno in v rekordnem času sprejeli. No ni čisto tako, sprejeli smo kompromis, da bomo kampirali nekje nižje ob reki, blizu kakšne vasi, kjer bodo psi z vasi že naredili svoje, v kolikor bo potrebno. Tako prispemo do izliva reke Kem v Belo morje.

Po prečkanju mostu, ki je bolj namenjen kolesarjem kot avtomobilom, se znajdemo na prašni cesti, ki vodi do vasice. Vasica leži ob samem ustju reke Kem.

Lesena cerkev ob ustju reke Kem, ob izlivu v Belo morje, severna Rusija
Pogled preko reke Kem

Pred vasico se kaže majhen polotok, kjer hitro najdemo mesto tudi za naš kamp. Kar nekaj vaščanov si nas z zanimanjem in mogoče celo z nezaupanjem ogleduje. Kdo le smo in kako smo le našli do njihove vasice, ki se nahaja na koncu poti. Tukaj ni mimo ničesar. Tukaj je konec poti. Od tod vodi pot še samo nazaj.

Se pa tukaj začne zgodba o Valeri, zgodba o človeku, ki je zašel, ampak našel. Našel tisto, kar večina od nas išče na vseh možnih koncih sveta je pa bližje kot si upamo priznati.

Leave a Reply