Wild Atlantic Way, pot proti jugu

November 18, 2019
November 18, 2019 Andrej Pulko

Kaj je prava podoba Irske, kateri motiv bi jo najbolje predstavil?

Ali so to Klifi Moherja, ali neskončna Inch plaža. Mogoče nacionalni park Killarney. Ali nadrealistična vožnja po Ring of Kerry? Na trenutek pomislim da bi bila prava naslovnica eden izmed fantastičnih svetilnikov. Ali raje podoba gradu iz filma Braveheart? Toliko podob, toliko kontrastov. 

Seveda vem odgovor. Odgovor je vse našteto in še mnogo več. Absolutno se strinjam. Irska je ena velika sestavljenka mnogih kontrastov in popolnoma nasprotujočih si podob. Kljub temu spoznanju ne morem mimo dejstva, da imamo včasih vcepljene podobe, ki v mnogih primerih ponazarjajo le delček dejanskega stanja. Resnice?

From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East

Wild Atlantic way

Pot po zahodni obali Irske je izredna. Mogoče bi bilo pravilneje napisati, da so naravne lepote onkraj naših vsakodnevnih predstav o svetu okoli nas. K dramatični in prelepi pokrajini in zaznavanju le te svoje doda zven imena, ki več čas odmeva nekje v podzavesti. Irska, Irska, dežela sanj. V kolikor se poraja še kakšen dvom le ta izgine ob pogledu na bogato zgodovino, s katero je prežet ta zeleni otok. 

Ja, vsekakor je nekaj posebnega. Ne samo, da je drugačna. Je tudi posebna, izstopa. 

Veste, kaj je prekletstvo potovanja po Irski? Ura. Ura, ki nikoli ne teče normalno. Ali se komaj premika ali pa se odvija bistveno prehitro. Nikamor ne teče v dnevnih, ko je deževno in megleno. Ob takšnih dnevih, ki jih roko na srce ni malo, bi se najraje zapil v enem izmed pubov s pregrešno dragim pivo.  Ob prelepih dneh, s čarobno svetlobo, kjer zlata ura za fotografa traja ne le dva krat po 15 minut ampak skoraj ves dan, pa bistveno prehitro. Ena ura se odvije v 10-15 minutah, cel dan pa v treh, mogoče štirih urah. Ja, tako je. Mogoče pa je tudi čas le ena izmed fikcij naše čudežne zavesti.

From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East

Klifi Moherja, čakanje na konec ujme

Ponovno dež. In to ne neko rosenje. Dežuje kot za stavo. Že celo popoldne je vreme popolnoma usrano. Celo Irska izgleda precej klavrno v takšni sivini. Kar groza me je, ko pomislim na premočeno opremo, premočena tla, premočeno mojo rit. Vse je mokro. V kolikor je takšno vreme je še lažje če si nekje v divjini. V kolikor pa si v napol urbanem okolju, pa je slika še toliko bolj turobna. 

Kampiramo na dvorišču nekega hostla, ki je vse drugo kot sem si predstavljal. Mogoče je kriv le dež, ampak resnično mi ni všeč tukaj. Od osebja, do lokacije, do dejstva, da nimam avta zraven sebe. V takih trenutkih se zazrem nazaj in si pred očmi prikličem podobe prejšnjih dni. Podobe neverjetne lepote in toplih dni. Tudi ta dež mora minit!

Irska, nekaj zanimivih dejstev:

– približno štiri krat večja kot Slovenija

– približno tri krat več prebivalcev kot Slovenija

– cca 2.700 km obale

– večina irskih priimkov se začne z “Mac” ali “O” kar v stari galščini pomeni sin od ali vnuk od

– Irci so 7 krat zmagali na Eurosongu, kar je več kot kdor koli drug

– zaradi izolacije na Irskem ni nobene kače

– na jugu Irske “Hook head” stoji najstarejši svetilnik v Evropi, verjetno pa celo na svetu, zgrajen leta 1172 / 1245

Še vedno dežuje kot za stavo. Nebo je zategnjeno, kot da je konec. Kot da jutrišnjega dne sploh ne bo. Kot da bo vsa ta sivina na nebu vsak trenutek padla na nas in nas spremenila v mokre palačinke. Tik pred mrakom se odpravimo iskat kakšen pub ali gostilno. Seveda je naš namen dvig razpoloženja na način, ki nam je pač dostopen. Vozimo gor in dol in iščemo prostor za naše žejne duše. Nikjer ne želijo naše slovanske družbe. Na koncu nam ne preostane drugega, kot da se vrnemo v naš turoben kamp.

From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East

Slea head drive, Ring of Kerry

Prižgem mojo lepo plinsko luč. Šotor napolni nežno rumena svetloba. Zorica in Aisha sta že vsaka udobno zleknjeni v svojem delu šotora. Zorica v spalnici, Aisha na sredni, za Andreja pa je prostor pri vratih. Saj šotor je velik, v njem bi lahko prespalo vsaj pet ljudi, kljub temu, da je deklariran le za tri. Njegova velika prednost je stojna višina, izredna stabilnost na veter in ogromno prostora. Vse to še kako prav pride v takšnem vremenu. V sprednjem delu imam celotno kuhinjo (velika škatla z vsemi potrebšinami, ki ima tudi vlogo mize), postavim si super udoben stol in se s spalko vred zleknem vanj. Odprem si pivo, vzamem prenosnik, pogledam napoved vremena in počasi začnem načrtovati naslednji dan. Klifi Moherja bodo počakali. Napoved je usrana še za vsaj dva dneva. Premakniti se bo potrebno na jug. Tam bi naj bilo boljše. Tako razmišljam, gledam karto, preračunavam kilometre, računam uro odhoda in uživam ob zavedanju, da je jutri možnost za nov čudovit dan. Počasi je pločevinka prazna. Še zadnji požirek naredim s pravim zadovoljstvom. Ugasnem mojo lepo plinsko luč in le še nekaj minut poslušam dež, ki neusmiljeno pada po šotoru. 

Zelo zgodaj, še v mraku odrinemo proti jugu. Nič še ne kaže na lepo vreme. Tolažim se, da nas do izhodiščne točke še čaka več kot 200 kilometrov, kar pomeni cca tri do štiri ure vožnje.

Toliko krat sem že omenil in še vedno trdim, bogovi nas imajo radi. Absolutno! Po toliko poklonih, ki smo jih bili deležni, resnično verjamem in sem hvaležen. Vožnja skozi nacionalni park Killarney je bil popoln užitek. Gozd je postal živo zelen. Sivino jezer je pregnala modrina in na prelazu je vse v barvah, ki jih opisuje najlepša barvna paleta jeseni. 

From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East

Popoldan mineva ob vožnji po obalni cesti polotoka Iveragh. Ta cesta je znana pod imenom “Ring of Kerry”.  Vožnja je odlična. Ležerna in po priporočilu v smeri urinega kazalca. 

Z Aish se sprehajava po prelepi peščeni plaži. Veliki balvani so ustvarili majhne bazenčke. V njih pa voda turkizno modre barve. Bel pesek in turkizno modre vabita. Zmrznjenemu kot sem mi seveda še na misel ne pade, da bi stopil v morje, kaj šele zaplaval. Lastno prepričevanje o mrzlem morju kmalu demantira možak, ki prav veselo izkorišča lep dan s kopanjem v tem prelepem zalivu.

Zadnje ure popolnega dneva smo izkoristili za popolno vožnjo. Slea head drive. Vožnja po koncu polotoka Dingle je vožnja čistih presežkov. Večerno sonce povdari dramatičnost obale. Barve narave dobijo toplejši pridih. Kamor koli pogledaš, kamor koli obrneš objektiv, vsak košček horizonta je motiv za naslovnico.

Vsako celico telesa preplavjajo občutja sreče, hvaležnosti, ponižnosti in gole sreče. Kakšno srečo imamo!  A se je zavedamo?

From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East

Klifi Moherja

V kamp prispemo šele malo pred polnočjo. Zadnje dve uri vožnje so bile čista muka. Grozno je vozit v temi po “napačni” strani ceste. Za prav vsak avto, ki vozi z lučmi v trdi temi proti tebi, imaš občutek, da bo treščil direktenga vate. Grozno! Problem je, ker ne vidiš okolja, globoko v zavesti pa imaš, da mora nasproti vozeči avto mimo tebe po levi. Seveda, na Otoku pa ne. 

Ponovno dež. Kot kaže nam ni usojeno, da bi mogočne klife videli v približno normalnem vremenu. Piha in dežuje kot za stavo. Ne preostane nam drugega, kot da se soočimo s tem vremenom. Imamo vsaj to srečo, da nas kasneje čaka suh avto. Kaj pa če bi bili na kolesih ali peš? Vsaj to tolažbo imamo.

Klifi so fascinantni in seveda turistični. Absolutno so za pogledat, ampak neizmeren užitek bi bil, videt jih brez gneče, brez množice ljudi. Ampak, žal mogoče kdaj drugič.

From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East

Na obisku v gradu duhov (Leap Castle)

Ne morem se upreti informaciji o najbolj prekletem gradu na svetu. To je nekaj kar ne morem izpustiti. Nisem ravno prepričan, ali bi Zorico sploh seznanil s tem podatkom. Nisem ravno prepričan kako bi reagirala. Že kakšen dan sva od kar sva zapustila zahodno obalo. Želiva videti še kaj več kot le največje turistične znamenitosti. Kakšna pa je notranjost otoka. Kakšen je vzhod Irske? Tudi če kakšno znamenitost izpustiva nič ne de. Le da dobiva čim bolj realno podobo celotne dežele.

Tako smo se znašli tudi pred vrati gradu Leap. Že kar nekaj kilometrov sva vozila v nejeveri, saj nikjer ampak prav nikjer ni niti ene table, ki bi označevala ta “poseben” grad. Ali je tako preklet, da ga skrivajo od javnosti od tujih obiskovalcev?

Dvakrat se zapeljeva od točke, kjer bi naj grad stal. Vidiva le obzidje, onkraj njega pa ne. Iščeva vhod, vendar ga ne najdeva. Vztrajava in iščeva. Ne preostane drugega, da poiščeva pomoč. Kar kmalu uzrem možaka, ki dela na posestvu. Povprašam ga o vhodu o možnosti ogleda. Seveda, prikima. Kar pozvonita, lastnik vama bo odprl in vaju tudi popeljal po gradu. Kar malo sva presenečena.

From the Causeway Coast and the Wild Atlantic Way to the Sunny South East

Dvakrat se zapeljeva od točke, kjer bi naj grad stal. Vidiva le obzidje, onkraj njega pa ne. Iščeva vhod, vendar ga ne najdeva. Vztrajava in iščeva. Ne preostane drugega, da poiščeva pomoč. Kar kmalu uzrem možaka, ki dela na posestvu. Povprašam ga o vhodu o možnosti ogleda. Seveda, prikima. Kar pozvonita, lastnik vama bo odprl in vaju tudi popeljal po gradu. Kar malo sva presenečena.

Stojim pred velikimi lesenimi vrati. Tolkalo upodablja smrt. OK, saj me ni strah. Radovednost je bistveno večja kot pa strah. Pozvonim in čakam. Nič. Pozvonim še enkrat in čakam. Še tretjič. Vrata se odpro in vame se zazro oči strejšega gospoda, dolgih sivih las in ne ravno prijaznega videza. Hitro se dogovoriva za ogled. Za ogled še navdušim Zorico. Kar bo pa bo.

Vstopiva, Pričaka naju temačno okolje. Oči se kar hitro privadijo na skoraj popono temo. Vonj po starem vztrajno prodira v zavest. Hitro smo v osrednjem prostoru zbrani okoli velikega kamina, v katerem gori ogenj. Usedemo se in poslušamo. Sean začne s svojo zgodbo in zgodbo o najbolj prekletem gradu na svetu.

 

… SE NADALJUJE

Leave a Reply