Nekaj o Nuragih, Feničanih, Kartažanih, Rimljanih, Mavrih in ostalih osvajalcih Sardinije

November 15, 2020
November 15, 2020 Andrej Pulko

Časovni trak in dejstva o zgodovini Sardinije

Najzgodnejši dokazi bivanja na Sardiniji segajo v dobo neolitika in sicer nekje približno 6000 pr.n.št.  Dokazi o kakršni koli stalni naselitvi na otoku so precej razpršeni.

Do leta 1500 pr. n. št. so bila na tem prostoru ustanovljena številna majhna naselja, v katerih so živeli ljudje iz italijanske celine, zlasti Etrurije in Iberskega polotoka. Sčasoma so se te skupine začele združevati glede na njihov jezik in različne navade. Živeli so v vaseh, ki so bile zgrajene pod okriljem velikih kamnitih stolpov, znanih kot “nuraghes”. Mnogo teh se je ohranilo vse do danes. 

Okoli leta 1000 pr. n. št. je bila Sardiniji priča prihodom Feničanov, ki so tu začeli pristajati v času svojih pogostih trgovskih odprav. Otok je predstavljal varno zatočišče in bil varen za sidranje in ponoči in v slabem vremenu. Mnoga od teh “pristanišč”, kot sta Bosa in Torres, so postala tržna mesta, v katerih je živela mešanica feničanskih družin in tistih, povezanih z domačimi Sardinci, ki so prišli iz notranjosti.

 

Necropolis of Pranu Mutteddu
Necropolis of Pranu Mutteddu

V 6. stoletju pr. n. št. so feničani poskusili osvojiti še notranjost otoka, kar pa je pripeljalo do tega, da so prvotni prebivalci poiskali zaveznika v Kartažanih. Seveda so Kartažani povabilo sprejeli in na podlagi tega povabila osvojili celotno notranjost otoka. Skoraj tri stoletja je na otoku cvetela njihova civilizacija, skupaj z domorodno nuragijsko kulturo. Nato je leta 283 pred našim štetjem Sardinija padla v roke Rimljanov. Povečali so otoška mesta na obali in osvojili domača celinska naselja.

Po padcu Rimskega imperija, je Sardinija postala plen najprej afriških Vandalov in nato bizantinskih vojakov. Od 8. st. n. št. so bili napadi na Sardinijo vse pogostejši. Za boljšo obrambo je bil otok razdeljen na štiri države – Arborea, Cagliari, Gallura in Torres. Vsaka država je imela svoje utrjene meje, ki so urejale parlament, podzakonske akte in jezik.

Kraljevina Cagliari je pričakal svoj konec leta 1258, ko je postala kolonija Pisa. Leta 1288 je Torres doživel podobno usodo, ko so njegovo ozemlje razdelili med bogate genovske in drevesne družine. Istega leta je tudi Gallura postala del Pise. Kraljevini Arborea se je uspelo obdržati in je trajala približno 500 let.

Leta 1323 je Jaume II Aragonski sklenil zavezništvo s kraljem Arborea in zasedel Cagliari in Galluro. Ta ozemlja je poimenoval “Kraljevina Sardinija in Korzika”. Približno 50 let pozneje je Pere IV Aragonski kraljevini dal svoj parlament. Kasneje je bila dodana tudi stopnja samouprave, skupaj s sodniško neodvisnostjo.

Obrambni stolp
Obrambni stolp

V začetku 15. stoletja je kralj Sicilije, ki je bil tudi dedič aragonskega prestola, osvojil cel otok. Po njegovi smrti je bilo lastništvo nad Sardinijo preneseno na Kastiljane. Tako je Sardinija postala špansko ozemlje in za obrambo otoka so ob njeni obali zgradili vrsto stražarskih stolpov.

Leta 1708 je v času španske nasledstvene vojne (1701 do 1714) Sardinija prešla pod avstrijski nadzor. Deset let kasneje so ga dali savojskim vojvodom. V obdobju zgodovine Napoleonovih vojn se je vojvodstvo za približno 15 let zateklo v Cagliari. Leta 1861 otok postal del novonastale italijanske države.

Grob velikanov, Coddu Vecchiu
Grob velikanov, Coddu Vecchiu

Grobovi velikanov

Verjamem, da ga ni med nami junaka, ki ne bi vsaj malo prisluhnil, ko pogovor nanese na možnost, da so nekoč med nami bivali velikani. Seveda se tukaj takoj pojavi vprašanje, kako velik bi moral biti nekdo, da bi se smatral za velikana. Mogoče 2,0m ali mogoče 2,5m. Kje je meja? Ali so to bili le redki posamezniki, s prirojeni napako gigantizma? Možno? 

“Dopuščam možnost”, so bile besede modrega človeka.

Preden povsem zagotovo negirate to možnost, naj navedem, da v določenem delu zemeljske zgodovini so po planetu hodili ogromni primerki praktično vseh živalskih vrt. Naj navedem le primer nam znane in enostavno predstavljive gorile. Povprečna višina na dveh nogah stoječe gorile je cca 1,8m. V kolikor vam navedem dejstvo, da je nekoč po zemlji hodila bližnja sorodnica sodobne gorile, ki je merila skoraj 2 x toliko? Gigantopithecus je bila ogromna opica, ki je po oceni znanstvenikov bila visoka med 3,0 in 3,7m. Menim, da v kolikor bi danes srečali takšno opico, bi jo vsi imeli za velikana.

Seveda obstaja še mnogo drugih teorij o izvoru velikanov. Praktično povsod po svetu poznajo izročilo o velikanih, ki so nekoč bivali med nami. Seveda je lahko vse skupaj mit ali pa tudi ne? Nekoč sem slišal misel modrega človeka: “Dopuščam možnost”.

Arheološki dokazi govorijo takole. Grobovi velikanov so skupinske grobnice starodavnih ljudstev. Zagovorniki teorije velikanov pa pojasnjujejo. Starodavna ljudstva so uporabila le že izgrajeno.

Kakor koli, tudi nam se je ponudila priložnost, da obiščemo in se vsaj za trenutek prepustimo domišljiji. 

Nuraghe, Nuragi

“Nuragi” predstavljajo največji – in najbolj skrivnostni – arheološki zaklad Sardinije: 8.000 starodavnih megalitskih zgradb, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje na svetu.

Nuragična civilizacija se je začela v bronasti dobi (1800 pr. N. Št.) Bila je nadaljevanje razvoja že obstoječih kultur, prisotnih na otoku Sardinija že od časa neolitika. Nuragična civilizacija je svoje ime dobila po nuragih, krožnih obrambnih stolpih-trdnjavah v obliki okrnjenih stožcev, zgrajenih iz obdelanega kamna, kateri so edinstveni v svetu. Večina jih je bila zgrajena na privzdignjenem terenu, blizu vasi, in so imeli obrambne in vojaške funkcije. Nekateri dosežejo višino 22 metrov, na primer nuraghe Santu Antine Torralba; drugi so bili strukturirani kot medsebojno povezani stolpi, zaradi česar so bili mogočne trdnjave.

Nuragi
Nuragi

Arheološki podatki nam omogočajo, da potrdimo, da je nuraška civilizacija uspevala v gospodarstvu, ki temelji na kmetijstvu in kmetovanju, čeprav se je v večjem obsegu izvajalo tudi pridobivanje kovin, zlasti svinca in bakra.

Družbeno govorimo o strogo strukturirani entiteti, organizirani po natančno opredeljenih hierarhičnih pravilih. Na vrhu so bili bojevniki, pa tudi tisti, ki so se ukvarjajo z verskimi praksami. Tukaj vsekakor moramo omeniti kult vode, značilen za njihovo duhovno prakso.

Nuragičani so bili znani v Sredozemlju: v svoji tisočletni zgodovini so imeli trgovske odnosov z drugimi civilizacijami, vendar se je njihova blaginja končala zaradi sporov s Kartažani in Rimljani.

V tem kulturnem in komercialnem kontekstu so bili ustvarjeni in zgrajeni nuragiji. Njihov tipičen arhitekturni slog se imenuje ciklopičen: uporabljali so grobo rezane poligonalne kamne, ki so bili postavljeni drug na drugega.

Nuraghe: kaj ta beseda sploh pomeni?

Beseda nuraghe izvira iz predevropske besede nur. Dobesedno pomeni “votel kup kamnov.” Spomine na ta starodavni izraz najdemo tudi v sardinskem izrazu “nurra”, kar pomeni točno to, kup kamenja. Številne toponime na otoku lahko povežemo z besedo nur: cela regija blizu Alghera se imenuje “Nurra”, obstajajo pa tudi vasi Nurri, Nuraminis in Nurachi.

Nuraghi niso bili edina arhitekturna zgradba, ki jo je zapustila ta civilizacija: vasi, vodnjaki – zelo verjetno v središču čaščenja – in grobnice z neverjetnim imenom Grobnice velikanov so še danes vidne na otoku.

Med vsemi pa ostajajo najbolj vpadljivi in ​​nekoliko skrivnostni ravno Nuragi. Večina zgodovinarjev se strinja, da so bile verjetno vojaške zgradbe, trdnjave, zgrajene za zaščito območij, ki jih obkrožajo.

Nuragi
Nuragi

Vendar je bila ta hipoteza na precej majavih nogah. Nekateri arheologi trdijo, da so notranja območja nuraghijev premajhna, da bi ustrezala potrebam obrambnega objekta: kam naj gre hrana? Kaj pa orožje? In bojevniki? Ravno tako je število nuragijev preveliko za en tako velik otok. Preprosto preveč jih je, da bi imeli vojaškom funkcijo. 

Alternativna teorije je, da so bili nuragiji verske stavbe. Vendar še vedno je njihova prava funkcija neznana in ovita v tančico skrivnosti.

Tharros, Nora

Še pred obdobjem kolonizacije Sardinije s strani Feničanov in kasneje antičnih Grkov ter še kasneje Rimljanov, so obstajale povezave med temi ljudstvi. Tako so že v bronasti dobi obstajali stiki med Sardinijo in vzhodnim Sredozemljem. Mikenska keramika, ki so jo našli na Sardiniji, kaže na obstoj teh stikov. Po letu 1200 pr. n. št. so “Ljudstva z morja” destabilizirala vzhodno Sredozemlje. Izginile so dvorske kulture v Mikenah in na Kreti. Čeprav jih pogosto imenujejo Feničani, je znano, da so trgovci prihajali iz širšega palestinskega območja. Prve znake širitve Tira najdemo na Cipru z ustanovitvijo kolonije v Kitionu (Kittim). Od tam so se širili proti zahodu skozi Kreto (Kommos), dokler na koncu niso prišli do Španije, legendarnega (in biblijskega) kraljestva Tartessos.

Tharros
Tharros

Z gotovostjo lahko trdimo, da so Feničani v osmem stoletju pred našim štetjem na Sardiniji ustanovili prva naselja: Tharros, Bithia, Sulcis (Sant’Antioco), Nora in Karalis (Cagliari). Postavili so temelje trgovske mreže v zahodnem Sredozemlju; v Španiji (Huelva in Gades / Cadiz), severni Afriki (od Utike v Tunisu do Lixusa v severnem Maroku), Malti, Siciliji (Motya, Panormus / Palermo). Glavno gonilo te širitve Feničanov lahko najdemo v donosni trgovini s srebrom, ki so jo pridobivali v Španiji in jo prodali Asircem, pa tudi v luksuznem blagu, proizvedenem v njihovi domovini, ki so ga ponujali lokalnim poglavarjem in kraljem. Ta feničanska ekspanzija je sovpadla s kolonizacijo Grkov Južne Italije in Sicilije (Magna-Graecia), čeprav je glavna razlika v tem, da Feničani niso zasedli lokalnega ozemlja, ampak so ohranili mirne odnose z lokalnim prebivalstvom. 

Nora, Phoenician first, Carthaginian later, and finally a crucial Roman centre
Nora, Phoenician first, Carthaginian later, and finally a crucial Roman centre

Mesta, kot je Tharros, sprva niso imela velikega vpliva na domačo sardinsko družbo, ampak so bila bolj osredotočena na fenično trgovsko mrežo. Šele v sedmem stoletju pr. n. št. so bila ustanovljena sekundarna naselja, na primer Othoca, Monte Sirai in Bithia.

Sardinija v času rimskega cesarstva

Sardinija in Karales (Cagliari) sta prišla pod rimsko oblast leta 238 pr. n. št., kmalu po prvi punski vojni, ko so Rimljani premagali Kartažane.

Rimljani so svoje sledi pustili na Sardiniji, v prvotno fenično-punskih mestih in v novoustanovljenih kolonijah, kot je Turris Libisonis (Porto Torres), v mreži cest in mostov, ki so povezovala mesta, ter v številnih arheoloških najdbah.

Rimljani so povečali in polepšali obalna mesta in s svojimi vojskami celo prodrli v regijo Barbagia, s čimer so podrli nuraško civilizacijo. Rimska prevlada je na Sardiniji trajala dolgih 694 let, vendar so se tej prevladi Sardinci pogosto upirali. Kljub temu je Sardinija sprejela latinski jezik in civilizacijo.

Sardinija se je razvila v glavni vir žita in soli za cesarstvo, izvažala pa je tudi vina, oljke in bila tudi dom številnih rudarskih dejavnosti. Do 5. stoletja našega štetja so germanska plemena pustošila po zahodnem cesarstvu. S tem je tudi Sardinija padla pod Vandalsko oblast leta 436.

 Za časa Rima sta postali najpomembnejši mesti Carales (Cagliari) ter Turris Libisonis (Porto Torres).

Temple of Antas
Temple of Antas

Obdobje po Rimu

Vandali so Sardinijo zasedli leta 456, s čimer so zaznamovali obdobje kulturne oživitve po zaslugi severnoafriških škofov, ki so bili nekoč prepovedani zaradi nasprotovanja arijanizmu. Ko so bili Vandali poraženi, je Sardinijo prevzel bizantinski vojvoda Ciril kot eno od sedmih provinc pod Bizantinskim cesarstvom. Do danes ostaja skrivnost, kdaj se je Sardinija uradno ločila od bizantinskega cesarja.

Arabske invazije

Prvi zabeleženi napadi arabskih napadalcev so bili leta 711, vendar se jih je v naslednjih nekaj stoletjih zgodilo še veliko več. Sto let kasneje leta 815 so Sardinci ukrepali in poslali veleposlanike k frankovskemu cesarju tistega časa Ludviku I.. V tem času so tudi večkrat prosili sveti sedež za pomoč proti infiltraciji arabcev. Ta potreba, da se Sardinci branijo, je verjetno deloma odgovorna za oblikovanje štirih samoupravnih kraljestev. 10. stoletje je bilo v primerjavi z nekaj napadi Al Amirija in njegovih sil dokaj mirno. Tudi te sile so kmalu uničile kombinirane mornarice krščanskih držav Genove in Pise, ki sta ponovno osvobodile Sardinijo.

Avstrija, Španija in Savoja

Leta 1708 je Sardinija postala ozemlje Avstrije, vendar jo je leta 1717 ponovno zavzel španski vladar Giulo Alberoni, ki je v njej videl izhodišče za ponovno zavzetje nekdanjih italijanskih posesti Španije. Victor Amadeus II Savojski je bil leta 1720 postavljen za kralja Sardinije in od takrat do leta 1861 je on in njegovi nasledniki vladali otoku. V tem času so vzpostavili oblast nad plemiči, ki so bili večinoma španskega rodu, in tudi nad verskimi institucijami. Alghero je še danes poln dokazov o španskih vplivih izpred več kot tristo let, kar je fascinantno opaziti med potepanjem po starem delu mesta.

Victor Emmanuel II je leta 1861 postal italijanski kralj, otok pa je bil takrat uradno del enotne italijanske države. Edinstvena kultura Sardinije in Sardincev je s pomočjo izolirane lege  pripomogla k odrinjenemu odnosu matične države. Iz tega razloga je po prvi svetovni vojni Sardinska akcijska stranka zahtevala avtonomijo. Vendar so kakršen koli napredek kmalu ustavili Mussolinijevi fašisti. Po vojni se je avtonomno gibanje obudilo in februarja 1948 je Sardinija končno postala samoupravna italijanska regija.

, , ,

Leave a Reply