V avtu imamo dva nova sopotnika, no bolj pravilno bi bilo sopotnice. Ena je gospa v najboljših letih, ki je hkrati moja mama in druga je mladenka Aisha. Vročekrvna, igriva, zapeljiva Turkinja. Naša mlada psička pasme Kangal. Ti dve sopotnici sta bolj ali manj razlog, da bomo prevozili večji del že dokaj znanih poti. Ampak kot pravi rek: “nikoli ne moreš stopiti dvakrat v isto reko”, tako tudi velja za poti.
Po osrednji Bosni do Durmitorja
Cel april je bilo bolj ali manj odlično vreme. Ko pa bi morali mi na pot pa je bil napovedan dež, dež, dež in še mogoče kakšen sneg. Ali smo bili v dilemi glede odhoda? Niti pod točko razno. Saj imamo šotore, saj ne bomo spali pod milim nebom. Mariča tako že ve kako to gre, zapeljivka Aisha pa se bo že naučila.
Tako je tudi bilo. Na dan odhoda dež v eno. Za trenutek smo se ustavili še pri bratu, ki je podiral rekord v enem izmed ribnikov na Hrvaškem in nato naprej proti Jajcu.
… se nadaljuje
Po Albaniji vse do Grčije
Po treh dneh se je končno pričelo nebo jasniti. Nad Durmitorjem so se kazali prvi sončni žarki na naši poti. To ni prispodoba. V kolikor bi govoril v prispodobah bi rekel takole: “Na naših poteh sonce sije tako v dežju kot v sončnem vremenu”.
Torej, z vsakim kilometrom bliže morju in s tem Albaniji se je dvigovala temperatura, kot so tudi izginjali oblaki na nebu. V znanem družinskem kampu na obali Skadrskega jezera nas je pozdravil prav lep večer in še bolj prijazna in lepa upraviteljica.
Nikakor se nismo mogli izogniti legendarni offroad vožnji v dolino Thethi. Ta vožnja je pogoj za pridobitev uradnega naziva sopotnik v naši ekipi!
… se nadaljuje
Severna in severozahodna Grčija
Aleluja, ponovno smo v Grčiji. Kako dene. Grčija je kot eliksir. Je dežela neizmerne lepote. Že znana pot nas je iz Gjirokastra pripeljala do severne Grčije, kjer smo izbrali bližnjico preko vseh 735 hribov in 5722 ovinkov do zahodne obale.
Cilj nam je bila obala v okolici mesta Parge. Ta del obale je vsaj tako lep in spektakularen kot obala Lefkade ali vzhodna obala Peloponeza ali nam tako ljube Sithonije.
Po Pargi pa še v notranjost, proti kanjonu Vikos in do prelepe reke Voidomatis
Teh deset dni je minilo kot bi mignil. Ampak, ampak bilo je odlično! Prvi trije dnevi so bili preizkušnja. Preizkušnja ali si zaslužimo najbolje. Dobili smo še več. Dobili smo čudovito vreme, dobili smo nove prijatelje na poti, dobili smo dva nova zvesta privrženca in dobili smo deset dni, ki so bili samo naši!